20 let boja za slovenski film: "Naučiti smo se morali politično shoditi"

"Veliko je bilo zelo težkih trenutkov za slovenski film in veliko borb smo bili, zato je prav, da se te stvari ne pozabijo. Prav je, da se spomnimo, kje smo bili pred 20 leti v primerjavi s tem, kje smo danes," je na predstavitvi izdaje zbornika povedala Urša Menart, režiserka in predsednica DSR.

Kot je Menart zapisala v epilogu 160-stranskega, slikovno bogato opremljenega zbornika, se je v dvajsetih letih delovanja DSR zgodilo toliko sprememb, da je današnje razmere težko primerjati s tistimi, v katerih je bilo društvo ustanovljeno.

"Nekatere spremembe smo zagnali sami, druge so bile bolj globalne narave, nekatere premike na bolje in pridobljene pravice imamo že skoraj za samoumevne, druga vprašanja se zdijo večna in nerešljiva, ob tem pa se brez predaha pojavljajo tudi vedno nova – občutek imam, da žongliramo med hojo po vrvi in da je žogic v zraku vedno več," je zapisala, ob tem pa poudarila, da je prav zato ključnega pomena, da se o teh izzivih tudi pogovarjamo in skupaj iščemo rešitve.

Vse se je začelo z deseterico režiserjev

Leta 2005 je deset režiserjev sklenilo, da se morajo zavoljo napredka na filmski sceni več pogovarjati in sodelovati. "Večina naših borb je skupnih in kolegi so pred 20 leti ugotovili, da bodo bolj konstruktivni, napredek na sceni pa bolj viden, če vzamejo odgovornost v lastne roke in sami zadeve premaknejo naprej," je pojasnila Menart.

Ustanovni deseterici so se nato hitro pridružili tudi drugi stanovski kolegi, danes pa je v društvo včlanjenih več kot 150 članov.

Prva dva predsednika društva Janez Lapajne (2005–2006) in Martin Srebotnjak (2006–2008, 2008–2010) sta bila tudi pobudnika, da se ustanovi samostojno društvo režiserjev. Slednji je tedaj celo pisal na Directors Guild of America (DGA) ter jih prosil za pomoč in nasvete, kako naj se režiserji iz Slovenije tudi sami organizirajo. DGA jim je poslal njihov statut, delovne pogoje in tarife za režiserje, ob tem pa so jih v spremnem dopisu še podprli pri ustanovitvi stanovskega združenja.

Štafeto predsedovanja so si nato podajali še Miha Hočevar (2010–2012), Klemen Dvornik (2012–2014, 2014–2016), Miha Knific (2016–2018), Matevž Luzar (2020–2022, 2022–2024) in trenutno predsedujoča Urša Menart (2018–2020, 2024–).

DSR pa si od ustanovitve dalje prizadeva za sistemsko ureditev slovenske filmske scene ter se ob tem posveča tudi drugim strokovnim dejavnostim in dogodkom, kot so Večeri DSR, Filmski večeri od blizu na daljavo, ki so zaživeli med pandemijo, občasnik in podkast Filmarija ter delavnice, kot so Scenarnica in Kratka scena, ki letos obeležujeta deseto obletnico ter Dokumentarnica, ki je nastala kot sestra Scenarnice.

"Naučiti smo se morali pogovarjati s politiko"

"Pred 20 leti smo se ukvarjali predvsem z vprašanji preživetja in obstoja ter s političnim delovanjem. Vsako leto nas je bilo strah besede rebalans proračuna," pa je na predstavitvi publikacije DRS 20 pojasnil režiser, scenarist in pisatelj Metod Pevec, ki je skupaj z Dejo Crnović uredil zbornik.

Kot je dejal eden od najstarejših članov društva, ki se dobro spominja tudi predhodnikov DRS, so bili tedaj precej nebogljeni. "Ugotovil sem, da naša začetna nebogljenost izpred 20 let ne izvira samo iz neke naše neukosti, temveč tudi iz neke nepoštenosti slovenskega kulturnega modela, ki je nenadoma postal asimetričen. Za nas je postal asimetričen, ko so leta 1991 likvidirali državni filmski studio Viba film, vse zaposlene, okoli 120 ljudi, postali na cesto in takrat smo izgubili vsa delovna mesta in postali prejemniki programskih sredstev," se spominja.

"Pred 20 leti se nismo znali pogovarjati med sabo, nismo znali vzpostaviti dialoga s politiko in na težave smo znali opozarjati samo s protestom," je dejal. Kot je dodal, so tako tedaj ugotovili, da se morajo naučiti pogovarjati.

"Da moramo na neki način skozi društvo postati ustanova, saj nimamo neke trdnjave, nekega javnega zavoda, ki ga ščitijo državno ustanoviteljstvo, kolektivne pogodbe ali kakšen zakon. Nas ni ščitilo nič," je bil jasen Pevec. "Naučiti smo se morali politično shoditi ter biti samostojni."

Nič ne sme postati samoumevno

DSR je v dveh desetletjih doživelo monumentalne premike. Kot opiše Pevec, je od "klošarskih začetkov" v bifeju Čarli, ki je služil kot ustanovna baza, društvo zraslo do kohezivnosti, kolegialnosti, organiziranosti in strokovne stanovske zrelosti, kot je v zgodovini društvenega življenja na Slovenskem ne pomnijo.

"V mojem življenju pravzaprav ni nobene primerljive obletnice. 20 let, kjer bi se nekaj tako zelo spremenilo, kot se je spremenilo to društvo," je dodal, a ob tem opozoril, da nič ne sme postati samoumevno. Prav to je bil osnovni motiv, ki ga je kot sourednika publikacije motiviral.

"V tem času smo se učili konstruktivnega sodelovanja in sooblikovanja filmske politike, veliko je bilo spopadov z donkihotskimi mlini, a v meni je zazijal drug strah - kaj, če bo to nekomu nenadoma popolnoma samoumevno?"

Kot je poudaril Pevec, je prav zato tako pomembno, da so zgodovino teh 20 let z vsemi problemi, ki so se vmes porajali, zapisali in dokumentirali. V almanahu, ki bo v kratkem na izposojo na voljo tudi v vseh slovenskih knjižnicah, so tako med drugim vključili številne dokumente Filmske iniciative, citate iz njihovega življenja, zapisnike iz magnetograma odbora državnega zbora za kulturo … "Dokumente našega učnega procesa," strne Pevec.

Ne gre torej zgolj za "obletniško oziranje nazaj". "Slovenskemu filmu ni še nič padlo z neba," opozarja Pevec in dodaja, da je prav zato tako pomembno ponotranjiti tudi to, da nič ni samoumevno in zagotovljeno.

"Če ne bi bilo te borbe 20 let, tudi film ne bi bil tam, kjer je," ob robu predstavitve zbornika sklene Blaž Mazi, generalni direktor Direktorata za medije na ministrstvu za kulturo, ki je v imenu ministrstva DSR podelil priznanje in pohvalo za pomemben prispevek na področju povezovanja filmske stroke in spodbujanja avtorskih potencialov.